Žalostni smo

Včeraj zvečer je partizan Tone rekel: dost mam! in zaprl oči. Zaključil svojo 100 i kusur dolgo lepo življenje.
Deda, pogrešamo te.

Še drugi pravnuk

22.maja 2007 se je rodil dedov drugi pravnuk, Filip Oblak. Dobrodošel Filip!

100 let in 6 dni razlike

8.februarja 2007 se je rodila mala Brina Bara Leban, ki je dedova prva pravnukinja in ki je deda prva naredila za pradeda.

Primorske novice

Evo, še Primorske novice so objavile našega deda:

IZOLA Anton Leban je čil, zdrav, hudomušen stoletnik - Cilj: 101. rojstni dan
“Deda, imamo te radi!”
“Nikoli nisem razmišljal o tem, kakšno starost bom dočakal. Leta so tekla kar sama od sebe,” je bil v pogovoru med praznovanjem rojstnega dneva malce resen, malce hudomušen Anton Leban, ki je v petek dočakal sto let.
Živeti sto let ni dano vsakomur, še manj pa je takšnih, ki bi bili na svoj stoti rojstni dan tako čili in zdravi, kot je Anton Leban.
“Nisem bolan, okolje je v redu,” je v petek na rojstnodnevni zabavi opisal svoje počutje. “Drugače pa grem rad ven, vsak popoldan za pol ure. Več ne morem, ker noge niso več prave. Ja, dosti so me nesle,” je povedal stoletnik, ki pravi, da bo živel doma, dokler bo lahko. “Ne bom šel v dom, saj otroci lepo skrbijo zame.”
Pred Lebanovimi očmi se je zvrstilo nešteto dogodkov, tudi zgodovinskih. “Najlepše mi je bilo, ko sem bil mlad. Drugače pa je bilo veliko lepega, a tudi hudega. Prav hudega pravzaprav niti ne. No, razen vojne, pa begunstva v Šmartnem pod Šmarno goro,” se spominja mož, ki živi v Izoli od leta 1950.
Rojen je bil v Ozeljanu na Goriškem, kjer je bilo v družini osem otrok - vsi fantje -, od katerih je Anton edini še živ. Njegovo otroštvo je zaznamovala prva svetovna vojna, v drugi je bil partizan. “V Ljubljani sem šival čevlje za partizane. Nekdo me je izdal, zato sem aprila leta 1942 pobegnil k borcem,” pripoveduje. V Ljubljani je spoznal svojo (zdaj že pokojno) življenjsko sopotnico Ivo. V gozdovih je ostal do konca vojne, med katero je bil dvakrat ranjen. Za svoje zasluge je prejel številna priznanja, najbolj ponosen pa je na to, da je nosilec partizanske spomenice. Še danes je partizan po srcu in duši, vedo povedati prijatelji in sorodniki, ki so mu pripravili čudovito praznovanje. Po vojni je bil upravnik zaporov v Mariboru, leta 1951 so ga premestili v Koper, kasneje je bil zaposlen na oddelku za potne liste. Upokojil se je leta 1963, in od takrat se posvečal družini in vrtu. Ponosen je, da je bil član zveze komunistov in zveze borcev. Nanj pa so zelo ponosni člani družine, posebej otroci Jasna, Mitja in Igor. Ima tudi štiri vnuke, letos pričakuje še dva pravnuka. “Vsi me imajo radi. Veste, takšen kot je človek, takšni so drugi do njega,” je prepričan deda, kot mu pravijo sorodniki, ki so mu iz srca zaželeli, da bi izpolnil cilj, ki si ga je postavil: praznovati 101. rojstni dan.
Čestitkam so se pridružili tudi borci iz Izole in Nove Gorice, ki so prinesli pozdrave in darilo novogoriškega župana, predstavniki KS Livade, s pismom pa tudi predsednik ZZB Slovenije Janez Stanovnik. Morda bi pričakovali le še izolskega župana, ki pa je že vnaprej sporočil, da bo ta dan odsoten in da bo Lebanu voščil danes. Krono praznovanju so postavili pevci zbora Obal'ca, piko na i pa je bilo sporočilo njegovih najdražjih: “Deda, imamo te radi!” NIVES KREBELJ

Mandrač, četrtek, 1.februar 2007, št.693

rubrika: DAJMO NAŠI

S čisto dušo in gibčnimi nogami do 100 let

V začetku tega leta bosta kar dva Izolana prestopila magično mejo stotih življenjskih let. Karlo Blaževič bo to storil na dan žena, Anton Leban pa bo stotico zaokrožil jutri, 2.februarja. Rodil se je sicer v Ozeljanju na Goriškem, a je že od leta 1950 naš občan, živi v majhni hiši ob Prešernovi cesti in pravi, da je zdrav kot bolana riba. Zaradi tega pogovora je zamudil vsakodnevni popoldanski sprehod po Livadah, ob radijskih poročilih pa se ni pustil motiti.

- Prvo svetovno vojno ste doživeli kot otrok, v drugi ste bili prvoborec. Od kod ste šli v partizane?

- Fantje iz Ozeljana smo šli v partizane 2.maja 1942. Takrat ni bilo še nobene večje enote ampak smo oblikovali četo, ki se je kasneje povečala v bataljon in končno poslala Gregorčičeva brigada. Bil sem v tej enoti do konca vojne, veliko časa smo preživeli v Benečiji na stari avstrijsko italijanski meji, konec vojne pa sem dočakal blizu doma. Takrat, ob osvoboditvi, so me tudi vprašali ali bi postal član Ozne in ker se mi je zdelo to takrat najbolj pametno sem se zaposlil tam in ostal na notranjih zadevah do upokojitve. Najprej kot upravnik koprskih zaporov, kasneje pa kot odgovoren za potne liste na koprski občini.

- Kako ste prišli v Izolo?

- V Izolo smo prišli leta 1950 in smo bili med prvimi Slovenci v mestu. Okrog nas so bili v glavnem Italijani. Bilo nas je pet, trije otroci in midva s pokojno ženo. Spomnim se, da so otroci več govorili italijansko kot slovensko. Kasneje so zgradili pritličje sedanje šole Vojke Šmuc in šele tam je bilo čutiti nekaj več slovenskega. Zanimivo je, da so tudi takrat bile šolske reforme in hčerka Jasna, ki zdaj živi v tej naši hiši, je hodila v osnovno šolo do končanega četrtega razreda, potem je obiskovala 1.razred nižje gimnazije in po koncu tega letnika je šla v šesti razred osnovne šole, saj so malo gimnazijo, ki je imela tudi malo maturo, takrat ukinili.

Po dva mercedesa na dan

- Je bila hiša takrat prazna?

- Ko so mi jo prvič pokazali, še ne. Malo kasneje pa so lastniki odšli in so hišo dodelili nam. Mislim, da je bila v lasti družine Chicco, ki se je ukvarjala s proizvodnjo igrač. Sosednja hiša je bila tudi v njihovi lasti. Sicer pa takrat ni bilo v okolici skoraj nobene hiše. Okrog so bili sami vinogradi in obdelani vrtovi. Res je bilo lepo. Takrat sem tudi posadil vsa ta drevesa ob hiši, od mandeljnovca naprej, ki še danes tako dobro uspevajo in se starajo skupaj z mano. Takrat je bil tukaj res blažen mir. Skozi drevored pinij sta na dan peljala morda dva avtomobila, največkrat tista stara mercedesa ali pa kakšen topolino.

- Ste vi takrat imeli avtomobil?

- Kje pa. Celo življenje sem hodil v službo v Koper s kolesom. Poleti in pozimi. Le ko je bilo hladno ali dež, sem si na prsa dal časopis, tako kot danes delajo poklicni kolesarji, da se nisem prehladil. Ne vem, če je tisto staro italijansko kolo še vedno v kleti. Že dolgo nisem bil tam in nisem nič pospravljal, ker slabo vidim in ker imam pametnejše delo. Ko pa sem se upokojil sem ugotovil, da brez avtomobila enostavno ne gre in sem se odločil, da bom naredil vozniški izpit. Imel sem 60 let in so se vsi nekam čudili, kako da se šele pri teh letih lotevam vozniškega izpita. Ampak sem ga naredil "od prve" in kupil takrat zelo popularno Škodo.

- Zdaj ne vozite več, sprehajate pa se še vedno.

- Sam sem hodil tukaj po okolici vse dokler me ni pred štirimi leti podrl avto. Voznica me ni videla, ko je zapeljala vzvratno in me je zadela tako, da sem imel zlomljeno nogo in zlomljeno ramo. Že pred tem pa me je avto podrl tudi na prehodu za pešce, tako da imam verjetno vsa rebra polomljena, ampak so se vsa nekako zacelila. Tudi s kolesom sem se vodil naokrog še do nedavnega, zdaj pa ne vem, kam so mi ga skrili.

Tito je kot Che Guevara

- Veliko je bilo lepih pa tudi manj lepih dogodkov, vendar sem slednje raje pozabil. Skušam živeti s pozitivnimi mislimi, čeprav redno poslušam poročila, kjer niso samo dobre vesti. Današnja politika je seveda drugačna od tiste izpred let in marsikaj mi ni všeč pri tej današnji politiki, ampak se skušam prilagajati.

- Kako se spominjate Tita?

- V najlepši luči. Zame je bil edini, ki je lahko združil Jugoslavijo. Vendar pa nisem zaslepljen z njim ampak skušam objektivno razumeti, kako velik človek in politik je bil. Prav zanimivo je, kakšen odnos imajo do njega mladi. Kot da je kakšen Che Guevara. Že to vabilo, ki so ga naredili za jutrišnjo fešto, zgleda kot partizanski letak.

Recept za dolgo življenje

- Vsak človek, ki doseže tako starost, ima svoj recept za dolgo življenje. Kakšnega imate vi?

- Mirna duša in gibčne noge. To pomeni, da moraš delati tako, da imaš svoj duševni mir in čisto vest ter da se hkrati veliko giblješ. jaz sem veliko kolesaril in hodil, tudi v hribe. Le na Triglav, žal, nisem šel, ker sem imel prekratke noge.

- Pokadite pa še kakšnega, ali ne?

- Če je le pri roki (se zasmeje). Pravzaprav kadim dokaj umirjeno že celo življenje. Tam od 4 do 8 ciogaret na dan, zadnja leta raje manj kot več. Je pa vsaka od cigaret del nekakšnega protokola po katerem živim zadnje čase.

- Kaj pa alkohol?

- Imam ga rad, ampak v obliki vina, ne v obliki žganja. Refošk imam rad in ga redno dobim pri kosilu, za večerjo pa dobim posebno zdravilno mešanico, kekse zmiksane v refošku. Res pa je, da dopoldne nikoli nisem pil vini niti pokadil cigarete. Vse to je prišlo na vrsto po kosilu.

- Tudi smeh je menda zelo zdrav.

- Smeh je pol zdravja. Jaz nisem nikoli maral žalostne družbe, čeprav nisem kakšen poseben veseljak (tukaj se vmeša hčerka Jasna in ga opomni, kolikokrat je držal pokonci celo družbo). Potem pove, kako jo je zabil, ko ga je oštevala zaradi vitaminov, ki jih je pozabil vzeti: Tebi pa manjka vitamin K).

Poje vse, če je dobro

- Kakšna bo rojstnodnevna fešta?

- Praznovali bomo v petek v gostinski šoli. Zdaj imajo cel protokol, ker menda pridejo iz Zveze borcev iz Nove Gorice in Ljubljane ter seveda Izole, nekaj mi govorijo celo o Stanovniku, ampak jaz ne verjamem. Izolski župan je takrat sicer odsoten, ampak je sporočil, da pride voščit kasneje. To niti ni tako pomembno, saj je vendarle čisto navaden rojstni dan.

- In potem bo prvi dan novega stoletja?

- Kot drugi. Vstajam zelo zgodaj. Ob dveh. Popoldne seveda. Pred tem lenarim po postelji in poslušam radio, saj televizije, k sreči, ne morem gledati in me ne more nič poneumiti. Pravzaprav je ob desetih dopoldne na vrsti zajtrk: 2 deci Donata, prava kava, fritaja s čebulo in panceto ter dva deci mleka. Drugega ne rabim, saj imam kri odlično, pritisk v redu in sploh me daje pravo pomanjkanje, sam nimam niti preveč holesterola niti sladkorja. Torej, za kosilo spet pojem vse, seveda če je dobro, jem pa vse razen repe in pire krompirja. Zato tudi ne grem v bolnico, ker tam je menda pire vsak drugi dan. Saj res, naj končam: Po kosilu prižgem cigareto, nato poslušam radio in ob petih se odpravimo na sprehod, potem pa spet domov, za večerjo osem keksov zmiksanih v refošku in okrog pol enajstih, po zadnjih poročilih, se odpravim spat.

- Naslednji intervju bo ob 200 letnici.

- Kaj ne bo malo prezgodaj?

Pri Lebanovih v Ozeljanu je bilo osem sinov, Anton je bil peti po vrsti in je edini še živ. Z ženo Ivanko sta imeli tri otroke, zdaj ima štiri vnuke, februarja in junija pa se mu napovedujeta dva pravnuka.

časopis Delo, 2.2.2007

iz internetne izdaje Dela

ANTON LEBAN DANES PRAZNUJE STO LET

IZOLA - Antonu Labanu bi mirne duše lahko pripisali deset let manj. Sliši dobro, odgovarja zbrano, bistro in duhovito. Če kdo misli, da je visok jubilej dočakal kot kak asket ali puščavnik, se moti. Še zmeraj si privošči po štiri cigarete na dan in zmerno - po nekaj deci refoška, vendar nikoli v jutranjih urah! Spi do desetih in nato še štiri ure poležava. Vstane ob dveh, popoldne gre obvezno na sprehod po bližnji okolici in zvečer po TV odmevih spat. Z nespečnostjo nima težav, le vidi malo slabše. Zato raje posluša radio (in TV) kot bere časopise. Zanj odlično skrbi hčerka Jasna Oblak.

Anton Leban se je rodil v Ozeljanu pri Novi Gorici kot peti od osmih sinov. Že pred vojno se je izučil za čevljarja in delal v Ljubljani, od koder je leta 1942 pobegnil v partizane (Gregorčičeva brigada), saj so ga kmalu izdali, da jim dela čevlje. V Izolo se je preselil leta 1950 in delal "na notranjih zadevah". V službo je iz Izole v Koper in nazaj vsak dan kolesaril. Veliko je delal in se veliko gibal. Tudi na njivi, kjer je posadil sadno drevje, nekaj trt in prideloval vrtnine. Vozniški izpit je naredil pri šestdesetih, ko se je že upokojil. Na stara leta ga je dvakrat zbil avto. Prvič mu je skoraj vsa rebra polomilo, drugič mu je avto zlomil nogo. Vendar se je nekako pozdravil in zdaj na sprehodih nanj pazi hčerka Jasna.

Na pogled je zdrav kot riba (sam pravi kot "bolana riba"). Ob desetih zjutraj mu Jasna prinese zajtrk v posteljo (Donat, pravo kavico, pražena jajčka s čebulo in panceto in kozarec mleka), nato še malo počiva, posluža radio...Nima pritiska, holesterola in v krvi ničesar preveč ali premalo. Za večerjo ima najraje refošk s keksi.

Pogosto ga obiščejo prijatelji in sorodniki, danes jih bo polna hiša. Praznovali bodo popoldne v restavraciji izolske srednje gostinskešole. Pričakuje čez 50 gostov. Župan Tomislav Klokočovnik mu je obljubil, da ga bo obiskal v prihodnjih dneh, ker ga danes ne more.

(novinar Boris Šuligoj)

Kje in kdaj se je deda rodil?

deda leta 1935, star 28 let

Deda Toni se je rodil kot Anton Leban, dne 02.februar, leta 1907. Rodil se je v veliki hiši na Gunu v familiji devetih sinov, reklo se je pri Krištanovih.

Šmihel

Guno je hrib nad Šmihelom pri Ozeljanu. Nad Gunom je luknja v hribu, ki se jih reče Skozno - izgovoriš Skwzno.

Skwzno

hiša na Gunu

V hiši s hišno številko Šmihel 35 in Šmihel 36, ki je bila zgrajena leta 1780...

...so med drugim živeli Krištanovi, v njihovih časih pa tudi Mrčevi in Trafauški. Mrčev Slavko, Dorin sin, še danes živi v sosednji hiši in zna povedati marsikatero zgodbo.

Nina

napoveduje se dedova stotka

No pa dajmo.

V preveliko časovno luknjo smo padli od oktobra do danes. Medtem se je zgodilo, da bo imel deda Toni v petek, to je čez 3 polne dni oziroma samo še štirikrat gremo spat, 100 let!

100 let!!!

A si predstavljate?
Rodil se je enkrat, ko je bila Zemlja še ploščata, toliko let nazaj je to.

Plan je tak, da se na ta blog napiše vse in čimveč o njegovi družini, sedanji, pretekli, o prijateljih, doživetjih, o Izoli, o dogajanju, skratka čimveč za zanamce. In za nas, jasno.

Na praznovanju stoletnice bo vsak od familije dobil nalogo. Vsi enako z istim ciljem. Sem gor napisat čimveč. Oziroma pripravit čimveč materiala za sem gor...

Nina