iz internetne izdaje DelaIZOLA - Antonu Labanu bi mirne duše lahko pripisali deset let manj. Sliši dobro, odgovarja zbrano, bistro in duhovito. Če kdo misli, da je visok jubilej dočakal kot kak asket ali puščavnik, se moti. Še zmeraj si privošči po štiri cigarete na dan in zmerno - po nekaj deci refoška, vendar nikoli v jutranjih urah! Spi do desetih in nato še štiri ure poležava. Vstane ob dveh, popoldne gre obvezno na sprehod po bližnji okolici in zvečer po TV odmevih spat. Z nespečnostjo nima težav, le vidi malo slabše. Zato raje posluša radio (in TV) kot bere časopise. Zanj odlično skrbi hčerka Jasna Oblak.
Anton Leban se je rodil v Ozeljanu pri Novi Gorici kot peti od osmih sinov. Že pred vojno se je izučil za čevljarja in delal v Ljubljani, od koder je leta 1942 pobegnil v partizane (Gregorčičeva brigada), saj so ga kmalu izdali, da jim dela čevlje. V Izolo se je preselil leta 1950 in delal "na notranjih zadevah". V službo je iz Izole v Koper in nazaj vsak dan kolesaril. Veliko je delal in se veliko gibal. Tudi na njivi, kjer je posadil sadno drevje, nekaj trt in prideloval vrtnine. Vozniški izpit je naredil pri šestdesetih, ko se je že upokojil. Na stara leta ga je dvakrat zbil avto. Prvič mu je skoraj vsa rebra polomilo, drugič mu je avto zlomil nogo. Vendar se je nekako pozdravil in zdaj na sprehodih nanj pazi hčerka Jasna.
Na pogled je zdrav kot riba (sam pravi kot "bolana riba"). Ob desetih zjutraj mu Jasna prinese zajtrk v posteljo (Donat, pravo kavico, pražena jajčka s čebulo in panceto in kozarec mleka), nato še malo počiva, posluža radio...Nima pritiska, holesterola in v krvi ničesar preveč ali premalo. Za večerjo ima najraje refošk s keksi.
Pogosto ga obiščejo prijatelji in sorodniki, danes jih bo polna hiša. Praznovali bodo popoldne v restavraciji izolske srednje gostinskešole. Pričakuje čez 50 gostov. Župan Tomislav Klokočovnik mu je obljubil, da ga bo obiskal v prihodnjih dneh, ker ga danes ne more.
(novinar Boris Šuligoj)
Ni komentarjev:
Objavite komentar