IZOLA Anton Leban je čil, zdrav, hudomušen stoletnik - Cilj: 101. rojstni dan
“Deda, imamo te radi!”
“Nikoli nisem razmišljal o tem, kakšno starost bom dočakal. Leta so tekla kar sama od sebe,” je bil v pogovoru med praznovanjem rojstnega dneva malce resen, malce hudomušen Anton Leban, ki je v petek dočakal sto let.
Živeti sto let ni dano vsakomur, še manj pa je takšnih, ki bi bili na svoj stoti rojstni dan tako čili in zdravi, kot je Anton Leban.
“Nisem bolan, okolje je v redu,” je v petek na rojstnodnevni zabavi opisal svoje počutje. “Drugače pa grem rad ven, vsak popoldan za pol ure. Več ne morem, ker noge niso več prave. Ja, dosti so me nesle,” je povedal stoletnik, ki pravi, da bo živel doma, dokler bo lahko. “Ne bom šel v dom, saj otroci lepo skrbijo zame.”
Pred Lebanovimi očmi se je zvrstilo nešteto dogodkov, tudi zgodovinskih. “Najlepše mi je bilo, ko sem bil mlad. Drugače pa je bilo veliko lepega, a tudi hudega. Prav hudega pravzaprav niti ne. No, razen vojne, pa begunstva v Šmartnem pod Šmarno goro,” se spominja mož, ki živi v Izoli od leta 1950.
Rojen je bil v Ozeljanu na Goriškem, kjer je bilo v družini osem otrok - vsi fantje -, od katerih je Anton edini še živ. Njegovo otroštvo je zaznamovala prva svetovna vojna, v drugi je bil partizan. “V Ljubljani sem šival čevlje za partizane. Nekdo me je izdal, zato sem aprila leta 1942 pobegnil k borcem,” pripoveduje. V Ljubljani je spoznal svojo (zdaj že pokojno) življenjsko sopotnico Ivo. V gozdovih je ostal do konca vojne, med katero je bil dvakrat ranjen. Za svoje zasluge je prejel številna priznanja, najbolj ponosen pa je na to, da je nosilec partizanske spomenice. Še danes je partizan po srcu in duši, vedo povedati prijatelji in sorodniki, ki so mu pripravili čudovito praznovanje. Po vojni je bil upravnik zaporov v Mariboru, leta 1951 so ga premestili v Koper, kasneje je bil zaposlen na oddelku za potne liste. Upokojil se je leta 1963, in od takrat se posvečal družini in vrtu. Ponosen je, da je bil član zveze komunistov in zveze borcev. Nanj pa so zelo ponosni člani družine, posebej otroci Jasna, Mitja in Igor. Ima tudi štiri vnuke, letos pričakuje še dva pravnuka. “Vsi me imajo radi. Veste, takšen kot je človek, takšni so drugi do njega,” je prepričan deda, kot mu pravijo sorodniki, ki so mu iz srca zaželeli, da bi izpolnil cilj, ki si ga je postavil: praznovati 101. rojstni dan.
Čestitkam so se pridružili tudi borci iz Izole in Nove Gorice, ki so prinesli pozdrave in darilo novogoriškega župana, predstavniki KS Livade, s pismom pa tudi predsednik ZZB Slovenije Janez Stanovnik. Morda bi pričakovali le še izolskega župana, ki pa je že vnaprej sporočil, da bo ta dan odsoten in da bo Lebanu voščil danes. Krono praznovanju so postavili pevci zbora Obal'ca, piko na i pa je bilo sporočilo njegovih najdražjih: “Deda, imamo te radi!” NIVES KREBELJ
Ni komentarjev:
Objavite komentar